Inflacija: Vplivi na gospodarstvo in vsakdanje življenje

Po podatkih Eurostata (2023) je aprila 2023 letna stopnja inflacije v Evropski uniji znašala 8,1 %, medtem ko je letna stopnja inflacije v evroobmočju znašala 7,0 %. Najnižje letne stopnje so bile zabeležene v Luksemburgu (2,7 %), Belgiji (3,3 %) in Španiji (3,8 %). Najvišje letne stopnje pa so bile zabeležene na Madžarskem (24,5 %), v Latviji (15,0 %) in na Češkem (14,3 %). Slovenija je v aprilu 2023 beležila letno inflacijo v višini 9,2 %.

V zadnjem času lahko v medijih velikokrat zasledimo zapise, podobne prejšnjemu odstavku, torej zapise o najaktualnejših podatkih, povezanih z različnimi makroekonomskimi spremenljivkami. Ena izmed najpogosteje omenjenih je ravno stopnja inflacije.

Inflacijo opredelimo kot splošen dvig cen blaga in storitev v gospodarstvu v nekem časovnem obdobju, običajno v enem letu. Ko pride do inflacije, se kupna moč denarja zmanjšuje, kar pomeni, da je za nakup istih količin blaga in storitev potrebna večja količina denarja. Inflacijo lahko povzroči več dejavnikov, kot so npr. povečanje stroškov proizvodnje, povečano povpraševanje po dobrinah in storitvah ter pričakovanja potrošnikov glede prihodnjih cen. Če se inflacija ne nadzoruje, lahko ima negativne posledice, kot so zmanjšanje vrednosti prihrankov, zmanjšanje kupne moči potrošnikov in pojav nestabilnosti na trgu (Strašek, 2009, str. 28–32).

Ob tem se pojavlja vprašanje, kako nadzorovati oz. blažiti inflacijo. Pri nadzorovanju inflacije imajo običajno ključno vlogo centralne banke, ki s spreminjanjem obrestnih mer in uporabo drugih instrumentov monetarne politike vplivajo na stopnjo inflacije. Če je inflacija previsoka, centralna banka lahko dvigne obrestne mere, kar zmanjša količino denarja, ki je na voljo v gospodarstvu. To lahko zmanjša povpraševanje in upočasni inflacijo. Centralna banka lahko spreminja tudi obvezne rezerve centralnih bank in izvaja operacije odprtega trga (nakup ali prodaja državnih vrednostnih papirjev na finančnih trgih) (Strašek, 2009, str. 103–116). Poleg standardnih instrumentov monetarne politike so se centralne banke v zadnjem času posluževale tudi t. i. nestandardnih instrumentov denarne politike, kot so kvantitativno sproščanje, signaliziranje naravnanosti denarne politike, razširitev nabora primernih nasprotnih strank in negativne obrestne mere (Banka Slovenije, 2023). Po drugi strani vlade lahko uporabljajo fiskalne ukrepe, kot so spremembe davkov in javna poraba, za nadzor inflacije. Če je inflacija previsoka, lahko vlada poveča davke ali zmanjša javno porabo, da zmanjša povpraševanje in s tem vpliva na inflacijo, in obratno (Oner, 2023).

IMF (2023, str. 1) izpostavlja, da je v večini gospodarstev še vedno prednostna naloga doseči trajno dezinflacijo, tj. znižanje stopnje inflacije. Ker zaostreni denarni pogoji in nižja gospodarska rast lahko vplivajo na finančno in dolžniško stabilnost, je treba uporabiti makrobonitetna orodja in okrepiti okvire za prestrukturiranje dolga. Fiskalno podporo bi bilo treba bolje usmeriti k tistim, ki so jih najbolj prizadele povišane cene hrane in energije, in umakniti široko zastavljene ukrepe fiskalne razbremenitve. Močnejše večstransko sodelovanje je nujno za ohranitev koristi večstranskega sistema, ki temelji na pravilih, in za ublažitev podnebnih sprememb z omejevanjem emisij in povečanjem zelenih naložb.

ECB (2023) napoveduje, da naj bi inflacija po HICP leta 2023 v evroobmočju v povprečju znašala 5,3 %, nato pa naj bi se leta 2024 znižala na 2,9 %, leta 2025 pa na 2,1 %. To znižanje skupne

inflacije v obdobju projekcij odraža različno močno znižanje letnih stopenj sprememb vseh glavnih komponent, nanj pa vplivajo ukrepi fiskalne politike in predpostavke o cenah primarnih surovin.

V celoti je torej inflacija kompleksen pojav, ki zahteva celovit pristop in stalno spremljanje. Nadzorovanje inflacije je zato ključno za vzdrževanje stabilnosti cen, ohranjanje kupne moči denarja in spodbujanje gospodarske rasti.