Ali res poznamo vse prednosti skupinskega dela?
Kdaj je bolj efektivno delo v skupini in kdaj individualno?
Za razumevanje dela v skupini je dobro poznati eksperiment, ki ga je leta 1927 izvedel francoski profesor Ringelmann. Glavni namen eksperimenta je bil dokazati, da je rezultat skupinskega dela vedno bolj učinkovit od celotne delovne sile vsakega člana posebej. Da bi to dokazali, so zbrali nekaj naključnih ljudi, katere so prosili, da vlečejo vrv. Merili so maksimalno silo. Po končanih individualnih poskusih so se najprej združevali v skupine po dva, tri, nato pa v čedalje večje skupine. Povprečje posameznika je bilo 63 kg, ker pa se sile pri vlečenju vrvi seštevajo, so pričakovali, da bo rezultat pri treh osebah vsaj trikratnik tega rezultata, torej 189 kg ali več. Zgodilo se je ravno obratno. Povprečen rezultat skupine treh je bil 160 kg, povprečen rezultat skupine osmih pa le 248 kg. To je komaj 49 odstotkov individualnih rezultatov vlečenja.
S poskusom so dokazali, da se posameznik, ki dela v skupini, začne nevede zanašati na svoje sodelavce pri reševanju različnih nalog, hkrati pa sam ne opazi, da dela slabše, in še naprej verjame, da v celoti vnaša v delo svoj maksimalni potencial. Temu pravimo Ringelmannov učinek.
Vir slike: https://cdn5.oqpowah.ru/fbn/jeffekt-ringelmana-obshhie-svedenija-primer-i_2.jpg
Kako prilagoditi delo, da premagamo Ringelmannov učinek? Opažanja so potrdila, da se s povečevanjem vloge posameznika manjša izguba motivacije. Produktivnost v skupini lahko poveča tudi povezanost skupine in prijateljski odnos med sodelavci, poglavitno pa lahko na produktivnost vpliva tudi velikost skupine, kajti več ljudi je v skupini, slabša bo produktivnost.
Kdaj se oseba bolj potrudi – ob prisotnosti publike, ali ko je individualen trud »neviden«?
J. W. Michels in raziskovalna ekipa so leta 1982 izvedli eksperiment, kjer so primerjali igro amaterskih in profesionalnih igralcev biljarda v različnih okoljih – ali pred skupino štirih ljudi ali brez nje. Ugotovili so, da so se profesionalni igralci bolje odrezali, ko jih je gledala skupina štirih ljudi, amaterski igralci pa so se bolje odrezali, ko niso bili opazovani. Torej če nekaj dobro obvladamo, oziroma smo dobro pripravljeni, nalogo pred publiko še boljše opravimo, če pa smo na nekaj slabo pripravljeni, nam prisotnost publike zmanjša kakovost opravljanja naloge.
Vir slike: https://www.simplypsychology.org/social_facilitation-stress.jpg
Iz tega lahko sklepamo, da če je prisotna publika in je izvedbo posameznika možno oceniti, posameznik dobro izvaja enostavne naloge, pri kompleksnih nalogah pa je izvedba slabša. Če posameznika ni možno oceniti, je izvedba enostavnih nalog slabša, poveča pa se učinkovitost izvedbe kompleksnih nalog.
Spoznanja nam lahko pomagajo, vendar univerzalnega recepta ni
Sami lahko preučimo različne znanstvene članke, uporabimo lahko vse moderne pristope, poskušamo delovati po principu uspešnih skupin, vendar se moramo zavedati, da je vsaka skupina različna in sestavljena iz ljudi z drugačnimi osebnostmi, navadami, znanji in sposobnostmi. Pri delu v skupini je pomembno, da je cilj jasno določen, da se upoštevajo kompetence vsakega posameznika in da vodja učinkovito usmerja in motivira vsakega posameznika pri doseganju skupnega cilja. Na ravni skupine so obvezna vzpostavljena pravila in določen način komuniciranja. To so osnove, ki jih je vredno upoštevati pri delu v skupini, za podrobnejšo organizacijo dela pa imejmo v mislih zgoraj opisani raziskavi in poskušajmo, kaj nam kot ekipi najbolj ustreza, saj univerzalnega recepta žal ni.