Filmska montaža: Manipulacija časa in prostora
Montažer je pisatelj, ki piše s slikami. (Carol Littleton)
Za trenutek si zamisli naslednji scenarij. Torek je. Karte za kino predstavo so polovico cenejše kot ostale dneve. Z najboljšim prijateljem se zato napotiš do najbližje kinodvorane. Kupiš karto, se udobno namestiš na sedeže, poješ polovico kokic že med napovedi prihajajočih filmov. Prične se film, ki si ga izbral – Maščevalci: brezmejna vojna. Vse dogajanje v filmu je posneto iz enake perspektive. Kamera se ne premika. V enem kotu ekrana se odvija bitka na Zemlji, v drugem bitka v vesolju. Vsi super junaki so naenkrat na posnetku. Kaj bi sploh gledal? Thora ali Stotnika Ameriko? Za to, da lahko ljudje pred ekranom gledamo dogajanje na Zemlji in srečanje Starka z Varuhi galaksije na drugem planetu in vemo, da se oboje odvija hkrati, poskrbi tista skrivnostna sestavina, ki se ji reče filmska montaža.
MONTAŽA JE OSNOVA FILMSKEGA JEZIKA.
Uporaba montaže dela filme atraktivne, hitre in napete. Osnovna filmska enota se imenuje kader. Kader traja od trenutka, ko prižgemo kamero, do trenutka, ko jo ugasnemo. Kadri, ki jih montažer izbere in način, na katerega jih zmontira določajo razpoloženje, določijo akcijo in tempo dogajanja.
ZAČETKI FILMSKE ČAROVNIJE
Pred letom 1902, ko so bili filmi še zelo kratki, montaža kot jo poznamo danes še ni obstajala. Filmi niso pripovedovali zgodbe, ampak so bili le posnetek dogajanja, neurejeni posnetki vsakdanjega življenja. Prikazovali so na primer gnečo v mestu, pokrajino, zalivanje rož ali prihod vlaka na postajo.
Eden ključnih oseb v razvoju montaže je George Melies, ki je najbolj znan po svoji znanstveno fantastični stvaritvi Potovanje na Luno (1902). Bolj kot ne po nesreči je ugotovil, da če zalepi skupaj različne prizore, naši možgani zapolnijo manjkajoče prostore in film doživimo kot neprekinjeno celoto. Melies je to znanje združil s svojim znanjem o čarobnih iluzijah in ustvaril prvo generacijo posebnih učinkov.
Zahvaljujoč znanosti danes vemo, da filmi, ki so zmontirani kot Meliesovi, privedejo do podobnih sprememb v možganski aktivnosti pri občinstvu. Gibi oči gledalcev so usklajeni. Neurejen posnetek nima takšnega učinka – možgani vseh gledalcev odreagirajo drugače. Imamo posnetek celotne učilnice, kjer stoji profesor pred tablo in pogleda na uro, ki je na steni. Nekdo je ravno nesel papir v koš za smeti. Drugi učenec si vrta po nosu. Če ta isti posnetek gledajo trije gledalci, lahko en gleda profesorja, drugi uro, tretji učenca ipd. Zdaj pa imamo drug posnetek. V prvem kadru je profesor, ki pogleda navzgor. Naslednji kader je samo slika ure. V tem primeru vsi trije gledalci pogledajo naprej profesorja nato uro. Na tak način režiser in montažer vodita pogled gledalcev. Mi vidimo samo tisto, kar je pomembno. Gledamo to, kar režiser želi, da gledamo. V tem primeru uro. Bolj kot je film natančno in preudarno zmontiran, večji vpliv ima na posameznikove možgane.
Z EKSPERIMENTI DO POMEMBNIH UGOTOVITEV
Leta 1920 je ruski filmar Lev Kulešov izvedel eksperiment, s katerim je dokazal, da kadar sta dva nepovezana kadra prikazana en za drugim, gledalec sklepa, da sta povezana. Zmontiral je film, kjer je kader brezizraznega igralca zmontiral z različnimi drugimi kadri – krožnikom juhe, deklico v krsti in žensko na kavču. Vse tri kombinacije posnetkov je nato pokazal gledalcem, ki so trdili, da je bil izraz na igralčevem obrazu vsakič drugačen. Na obrazu igralca ob krožniku juhe so gledalci prepoznali lakoto. Ob deklici v krsti je bil žalosten. Ob ženski na obrazu pa je njegov obraz izražal poželenje. Seveda je bil obraz v resnici v vseh treh primerih isti. Gledalci so ob gledanju čustveno odreagirali in svoja čustva prenesli na brezizraznega igralca. To je pokazalo, kako uporabna je montaža. V nasprotju z gledališčem filmski igrale ne rabi tako močno igrati čustev, ampak mora pustiti, da svoje naredi kombinacija montaže in gledalčeve intuicije.
V drugem eksperimentu je Kulešov skupaj zmontiral kadre, ki so bili posneti na različnih lokacijah ob različnem času. Ti kadri so bili: čakajoč moški, hodeča ženska, ograja, stopnice in vila. Čeprav kadri sami po sebi niso bili povezani, so gledalci iz njih sklepali, da se bosta moški in ženska srečala pri ograji pred vilo. Ta učinek omogoča filmskim ustvarjalcem, da snemajo na lokacijah, ki so kilometre narazen, a ustvarijo občutek, da so na istem mestu. Igralce, ki se pogovarjajo drug z drugim, lahko posnamejo v različnih delih dneva in podobno.