Platon in ples

V prispevku obravnavamo Platonovo razumevanje umetnosti, zlasti njegovo kritično stališče do umetnosti kot posnemanja (mimesis). Omenili bomo Platonovo Državo, eno najvplivnejših antičnih besedil, ki je skozi stoletja vzbujalo veliko vznemirjenja zaradi svojega stališča do umetnosti. Raziskali bomo ključno vlogo glasbe in plesa v izobraževanju ter kulturi starih Grkov. Prav tako bomo obravnavali dileme, ki se pojavljajo v Platonovih pogledih na umetnost. Na koncu bomo raziskali, kako so stari Grki razumeli vesolje in kako je to razumevanje vplivalo na njihovo filozofijo glasbe in plesa. 

 

Platonov odnos do umetnosti

Nehamas (1999) razlaga, da Platonova idealna država izključuje umetnost. To je tudi glavni razlog, zakaj je Država skozi stoletja vzbujala toliko vznemirjenja. Platon je menil, da umetnost sprevrača in kvari. Ker je zgolj posnemanje ali mimesis, nas navezuje na napačne stvari – na stvari tega sveta namesto na večne ideje.

Platonova ontologija je povezana z njegovo teorijo idej oz. form. Svet, ki ga zaznavamo, je na nek način pokvarjen in napačen, saj obstaja svet idej, ki so resnične, popolne, večne ter nespremenljive (Kraut, 2017).

Snoj (2007: 13) navaja, da je Platonova Država eno najvplivnejših antičnih besedil. V njej razmišlja o domala vsem, kar se tiče družbe. Med mnogimi družbenimi področji, ki imajo svoje mesto v Državi, je tudi umetnost – mousiké. Po več kot dveh tisočletjih, ki sta pretekli od zasnovanja Platonove Države, si je umetnost tistega obdobja komaj mogoče predstavljati. Postavlja se zgodovinsko vprašanje, kaj in kakšna je bila mousiké, na osnovi katere si je Platon ustvaril svojo sodbo o umetnosti.

Država, kot si jo zamišlja Platon, vključuje raznovrstne poklice, tudi t. i. čuvarje države, ki bi državo ščitili pred sovražniki. Imeti bi morali ustrezne sposobnosti ter biti neustrašni, zanesljivi in dobri. Te lastnosti si lahko pridobijo ustrezno vzgojo, ki vključuje glasbo (mousiké) in gimnastiko (gymnastiké) (Snoj, 2007: 14).

Trdil je, da je poezija le ena vrsta posnemanja. Pisal je tudi o drugih »imitatorjih«, ki se ukvarjajo z glasbo, med njimi so bili pesniki in »njihovi pomočniki«  – rapsodi, igralci, plesalci (Belfiore, 1984: 136).

 

Dileme glede Platonovega mnenja o umetnosti

Kardaun (2000: 135) razpravlja o filozofskih dilemah v zvezi s Platonovimi pogledi na umetnost. Trdi, da se številni dialogi zdijo nezdružljivi v tem, kar pravijo o filozofskem statusu in družbeni funkciji umetnosti. V več dialogih Platon o umetnosti govori izrazito pozitivno – kot o nečem zelo dragocenem. Umetnika prikazuje kot nekakšnega preroka, ki človeštvu razkriva svete resnice. V drugih dialogih pa se zdi, da Platon umetnost obravnava kot po svojem bistvu trivialno in celo nevarno. Umetnikom ne zaupa do te mere, da jih sovraži. 

 

Vloga plesa v starogrški kulturi

Pont (2008: 267) trdi, da je bil ples za stare Grke, vključno s Platonom, najpomembnejša oblika umetnosti. Njegovi spisi vključujejo nekaj najzgodnejših grških teorij o glasbi in plesu. Zanje je bil najpomembnejši zborovski ali skupinski krožni ples, saj je temeljil na cikličnem gibanju zvezd. Usposabljanje za zborovski ples je bila glavna vaja za mlade Grke.

Težko je razložiti anomalijo, ki se pojavi v Platonovi teoriji plesa. Po eni strani vztraja, da je ples bistvenega pomena za izobraževanje in kulturo, po drugi strani pa se zdi, da so on in večina njegovih akademskih privržencev ples povsem izpustili iz visokošolskega študija (Pont, 2008: 267).

Klasični Grki o plesu običajno niso razmišljali kot o ločeni disciplini, temveč kot o sestavini širše umetnosti, ki so jo imenovali mousike – umetnost muz, ki je poleg plesa vključevala tudi pesništvo, poezijo, dramo, deklamacijo in instrumentalno glasbo. Zato je Platonova filozofija plesa del njegove splošne filozofije glasbe in veliko tega, kar pravi o glasbi, velja tudi za ples (Pont, 2008: 268).

Kar je Platon pisal o glasbi, se nanaša tudi na ples, četudi tega sam eksplicitno ne omeni. Raziskava njegovega celotnega izobraževalnega sistema pokaže, da sta glasba in ples igrala osrednjo vlogo, začenši s praktičnimi umetnostmi v otroštvu. Namen teh predmetov je bil učence pripraviti na filozofski pogled, kjer je matematika glasbe in plesa služila kot ključ do razumevanja kozmosa oz. univerzalnega sistema (Pont, 2008: 269).

Grki so imeli celosten pogled na vesolje, ki so ga obravnavali kot hierarhijo podobno urejenih sistemov, od človeške duše in telesa do družine in mestne države. To so bili deli mikrokozmosa ali manjšega reda, ki pa je bil odraz makrokozmosa, torej nebesnega sistema Zemlje, Sonca, Lune, zvezd in planetov. Povezovanje sistema na vseh ravneh je bilo združevalno načelo harmonije, temeljnega koncepta grške filozofije glasbe in plesa. Izraz harmonija se je prvotno uporabljal za proces povezovanja in združevanja, vendar je v filozofiji (zlasti Platonovi) harmonija postala pojem za matematična razmerja. Verjeli so, da jo je mogoče najti v strukturi glasbe, kot tudi v celotnem svetovnem sistemu. Univerzalna harmonija je bila oblikovana kot analogija mikrokozmosa in makrokozmosa. Tehnični izraz analogia, osrednji pojem grške matematike, je pomenil enakost (ali podobnost) razmerij (Pont, 2008: 269).

Za Grke je bilo značilno tudi, da so cikel letnih časov dojemali kot idejo krožnega plesa (Pont, 2008: 271). V grški mitologiji so bile Horae boginje letnih časov in naravnega reda. Spreminjanje letnih časov je bilo simbolično opisano s plesom Horae, ki sta ga spremljala petje muz in Apolonovo igranje na liro (Miate, 2023).

 

 

Sklep

Zaključimo lahko, da je Platonov odnos do umetnosti, še posebej do plesa, odsev njegove širše filozofije. Ples je bil za Platona vzgojno sredstvo in odraz vesoljnega reda. Čeprav je bil kritičen do umetnosti kot »mimesis«, ki lahko zavaja in odvrne od iskanja resnice, je priznaval njeno vrednost kot del izobraževalnega procesa.

 

Nina Bačani, 

študentka 3. letnika 1. stopnje filozofije ter slovenskega jezika in književnosti ter tutorka na Oddelku za filozofijo

 

Seznam uporabljene literature

Kardaun, M. (2000). Platonic Art Theory: A Reconsideration. In The Winged Chariot. Ur. Kardaun, M., de Rijk L. M. Dostopno na: https://www.academia.edu/40498473/Platonic_Art_Theory_a_Reconsideration.

Miate, L. (2023). Horae Definition. World History Encyclopedia. Dostopno na: https://www.worldhistory.org/Horae/.

Nehamas, A. (1999). Culture, Art and Poetry in The Republic. Columbia College. Dostopno na: https://www.college.columbia.edu/core/lectures/fall1999.

Snoj, J. (2007). »Glasba v Platonovi Državi.« V Muzikološki zbornik, letnik 43., številka 2, str. 13-26. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LRWZUSRF. [12. 5. 2023]. Dostopno na: www.fran.si.

Pont, G. (2008). »Plato's Philosophy of Dance«. V Dance, spectacle, and the body politick, 267–281. Dostopno na: https://philosopherdancer.files.wordpress.com/2014/09/pont_platos-philosophy-of-dance1.pdf.

Kraut, R. (2017). »Plato«. V Zalta, E. N. (ur.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Dostopno na: https://plato.stanford.edu/archives/fall2017/entries/plato/.

Belfiore, E. (1984). »A Theory of Imitation in Plato’s Republic.« Transactions of the American Philological Association, str. 121–146. Dostopno na: https://www.jstor.org/stable/284143.