10 NAJPOGOSTEJŠIH UČNIH STRATEGIJ IN NJIHOVA UPORABNOST

Zaključek študijskega leta zaznamuje za večino študentov stresno izpitno obdobje. Naenkrat je potrebno izkazati znanje na mnogoterih področjih študija, snov pa je velikokrat zelo obsežna. Da bi rešili te preglavice, se poslužujemo najrazličnejših učnih strategij, in na koncu se nam še vedno lahko zgodi, da rezultat ni takšen, kot bi si želeli. Se je tudi tebi kdaj to zgodilo, pa ne veš, kje se ti zalomi? V nadaljevanju članka bomo na enostaven način predstavili znanstvene ugotovitve o uporabnosti desetih najpogostejših učnih strategij in upamo da ti bo to pomagalo razrešiti dileme ali pa vsaj dobiti kakšno novo idejo za učenje!

Začeli bomo s tistimi, ki so v splošnem najbolj učinkovite, nazadnje pa se bomo dotaknili še tistih, katerih učinkovitost je postavljena pod vprašaj. Ne pozabi, da je učinkovitost oz. uporabnost strategij odvisna od:

- gradiva (besedišče, znanstvene definicije, matematični koncepti, diagrami, …),

- učnih pogojev (količina učenja, skupinsko/individualno učenje, branje vs. pisanje, …),

- značilnosti učencev (starost, kapaciteta delovnega spomina, interesi, motivacija, inteligentnost, samoučinkovitost, …),

- tipa nalog (po Bloomovi taksonomiji jih delimo na: prepoznavanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza in vrednotenje),

zato je lahko katera izmed strategij, ki je generalno manj uporabna, zate vseeno zelo učinkovita.

 

VISOKO UPORABNE UČNE STRATEGIJE:

Praktični preizkusi

Ta strategija označuje samostojno testiranje ali opravljanje praktičnih preizkusov za snov, ki se jo je treba naučiti. Uporaben material za take vrste učenje so stari izpiti, vprašanja na koncu učbenikov ali poglavij, zapomnitvene kartice (angl. flachcards).

Takšen način učenja naj bi izboljšal učenje in pomnjenje zaradi boljše mentalne organizacije informacij. Njegove prednosti se kažejo v časovni ekonomičnosti, visoki aplikativnosti ne glede na vrsto snovi in dejstvu, da zadošča že minimalna vadba.

 

Distribuirano učenje

Distribuirano učenje označuje porazdelitev učenja v času namesto masovnega učenja. Učinek ima:

- Razporeditev snovi čez daljše časovno obdobje.

- Daljša časovna obdobja med posameznimi učnimi pripravami (delujejo boljše kot krajša).

S tem učenjem ste se zagotovo veliko srečevali v osnovni in srednji šoli v obliki domačih nalog po obravnavani snovi. Ena izmed oblik, bolj uporabnih pri učenju za izpite, pa je ponovitev snovi, ki bo na izpitu in kasnejša uporaba zapomnitvenih kartic za priklic te snovi. Ta strategija se je izkazala kot uporabna za učenje zgodovinskih dejstev, besedišča in črkovanja v tujem jeziku.

 

 

ZMERNO UPORABNE UČNE STRATEGIJE:

Elaborativno izpraševanje

Pri elaborativnem spraševanju gre za oblikovanje razlage, zakaj je neko dejstvo ali koncept resničen. Glavna vprašalnica, ki jo uporabljamo je ZAKAJ. Primeri vprašanj so:

- Zakaj je smiselno, da…?

- Zakaj je to res?

- Zakaj bi to dejstvo veljalo za to [X] in ne za neko drugo [X]?

Ta vprašanja nam pomagajo razlikovati med sorodnimi dejstvi, namreč med tovrstnim učenjem se aktivirajo sheme, ki vključujejo naše predhodno znanje, nato pa naši možgani glede na to organizirajo nove informacije. K razlikovanju med dejstvi prispeva tudi samoustvarjanje namigov, specifičnih za nek predmet ali koncept.

 

Samopojasnjevanje

Samopojasnjevanje se nanaša na ustvarjanje razlag, kako so nove informacije povezane z znanimi informacijami ali na razlago pri reševanju problema. Vprašamo se: "Kateri deli te strani so zame novi? Kaj pomeni ta izjava? Ali česa še vedno ne razumem?"

Razlage, ki jih ustvarjamo se lahko nanašajo na splošen kontekst: "Kaj mi ta stavek pomeni? Kakšne nove informacije mi stavek ponuja? In kako se nanaša na to, kar že vem?" ali na specifičen kontekst, na primer: "Zakaj sem to zračunal z množenjem?" ali "Zakaj je v tem koraku števec 14 in imenovalec 7?"

 

Izmenično učenje

Gre za učenje, kjer se v eni učni pripravi učimo različnih vrst problemov, ali različnih vrst gradiva. Pri tem primerjamo različne vrste problema in s tem procesiramo tako organizacijo informacij, kot tudi posamezne elemente. Ta strategija je uporabna predvsem za reševanje matematičnih problemov.

Zakaj deluje?

Ko vadimo iste vrste nalogo (npr. računanje volumen kocke) dalj časa, ohranjamo informacijo v delovnem spominu. Če vmes preklopimo na kakšno drugo nalogo (npr. računanje volumna krogle), pa moramo, ko se vrnemo nazaj k prvotni nalogi, informacijo znova priklicati iz dolgoročnega spomina. Slednje storimo tudi, ko se lotimo reševanja naloge na izpitu.

 

NIZKO UPORABNE UČNE STRATEGIJE:

Povzemanje

Pri tej tehniki, gre za ustvarjanje povzetkov iz gradiva in kasnejše učenje le-teh. Dobri povzetki vsebujejo ključne točke besedila in se izogibajo nepomembnemu ali ponavljajočemu se gradivu. Učenje s povzetki pospešuje učenje in ohranjanje znanja, saj je potrebno informacijo obdelati na višjih ravneh (npr. povezovanje) in iz gradiva izluščiti pomen oz. bistvo.

Poznamo več vrst povzetkov:

- besede / povedi / daljši sestavki

- omejena dolžina / neomejena dolžina

- napisani / izgovorjeni

- ustvarjeni iz spomina / uporaba teksta pri izdelavi

 

Podčrtovanje oz. označevanje

Gre za označevanje potencialno pomembnih delov učnega gradiva. Tehniko delimo na aktivno in pasivno podčrtovanje. Slednje se nanaša zgolj na podčrtovanje, prvo pa vključuje tudi aktivno izbiranje informacij, ki jih bomo podčrtali. Zaradi iskanja pomembnih informacij je aktivno označevanje tudi bolj učinkovito.

Označeno besedilo lažje opazimo, saj pritegne našo pozornost. Prav tako je zaradi svoje edinstvenosti, drugačnosti za bralca veliko lažje zapomnljivo. Da bi bila ta tehnika uspešna, si moramo v naprej določiti količino teksta, ki ga bomo označili (npr. ena poved na odstavek). Če se tega ne držimo bo najverjetneje prišlo do masovnega označevanja besedila, manj aktivnega razmišljanja in s tem tudi manjšo zapomnitev.

 

Prebiranje

Ta tehnika označuje prebiranje učnega gradiva znova in znova. Z njo je mogoče povečati količino kodiranih informacij, hkrati pa ima tudi kvalitativno vrednost, saj po ponovnem branju lažje prikličemo osrednje informacije in nekaj manj podrobnosti. Kakovost priklica je povezana z našim predhodnim znanjem in s sposobnostmi.

 

Mnemonika ključnih besed

Pri tej mnemotehniki skušamo memorizirati besedno gradivo s povezavo ključnih besed in miselnih podob. Najpogosteje se uporablja pri učenju težje zapomnljivih tujih besed. Poteka tako, da najprej v jeziku, ki ga obvladamo (materni jezik; jezik, v katerem poteka učenje; …) poiščemo besedo, ki zveni podobno kot tista iz tujega jezika. Nato si predstavljamo podobo te besede in besede, ki se jo skušamo naučiti.

Primer: Beseda listino (ita.) zveni podobno kot slovenska beseda list, pravi pomen te besede pa je seznam. Besedo »listino« bi si lahko lažje zapomnili s predstavljanjem lista, na katerem piše seznam.

Mnemonika ključnih besed se uporablja za učenje:

o besedišča v tujem jeziku,

o definicij v maternem jeziku in naravoslovnih pojmov,

o glavnih mest,

o medicinske terminologije,

o imen ljudi in dosežkov, okupacij,

o mineralov.

V glavnem gre za vsa gradiva, ki vsebujejo ključne besede, a na žalost ta tehnika velikokrat služi le za kratkoročno zapomnitev.

 

Uporaba slik za učenje besedila

Ta tehnika se od prejšnje razlikuje po njeni širši uporabnosti. Gre za poskus oblikovanja miselnih podob besednega gradiva med branjem ali poslušanjem, ki se ne nanašajo zgolj na eno sliko, temveč na cel kontekst. Uporaba slik za učenje besedila lahko izboljša tako miselno organizacijo kot tudi integracijo informacij v besedilu. Njena uporabnost se je izkazala predvsem pri ustvarjanju edinstvenih miselnih podob.

 

 

 

Prirejeno po:

Dunlosky, J., Rawson, K. A., Marsh, E. J., Nathan, M. J. in Willingham, D. T. (2013). Improving students’ learning with effective learning techniques: Promising directions from cognitive and educational psychology. Psychological Science in the Public interest, 14(1), 4-58. https://doi.org/10.1177/1529100612453266