Prešernova zapuščina

SPOMIN NA NAŠEGA NAJVEČJEGA PESNIKA

Odbil je 8. februar, ko praznujemo kulturni dan in se spominjamo na našega največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Seveda datum, ki smo ga izbrali za praznik, označuje dan njegove smrti, in kot mnogi, se sprašujemo, zakaj je temu tako. Malo manj zadovoljiva teorija pravi, da zato, ker ima december – mesec, ko se je Prešeren rodil – že dovolj praznikov. Toda tista druga, bolj zadovoljiva teorija pa pravi, da zato, ker je njegovo delo postalo prepoznavno in cenjeno šele po njegovi smrti. Pa Slovenci zares tudi danes dovolj cenimo trud in poznamo pomen dela našega nacionalnega pesnika?

 

ZAKAJ PA PREŠEREN JE NAŠ NAJVEČJI PESNIK?

Prešeren je živel in ustvarjal v 19. stoletju, v obdobju romantike, ko se je na našem ozemlju porajala romantična ideja o jeziku. Prizadevala si je za literaturo, ki bi ugajala ''malemu'' človeku, po drugi strani pa je stremela k uveljavitvi slovenskega jezika kot dovolj razvitega za pisanje ''visoke'' slogovne dovršene literature. Takšna je bila tendenca mnogih slovenskih časopisov in ustvarjalcev tistega časa, predvsem, ker se je za Slovence pričela pojavljati tudi potreba po enotnem jeziku z usklajeno pisavo in govorico.

K omenjenim ciljem je Prešeren znatno prispeval s svojim nadarjenim pesniškim talentom. Njegova dela namreč niso samo dokazala dovršenosti v slogu in jeziku, temveč tudi izvirnosti in so slovensko književnost popeljale v razvoj. Nadoknadila in celo pričela se je kosati z evropsko, zaradi česar je Prešeren postal predstavnik slovenske romantične poezije, s svojim ustvarjanjem pa tako pripomogel k uveljavljenosti naše književnosti, jezika in njegovega poenotenja.

Slovensko umetnost je obogatil z gazelami, z lirsko-epsko pesnitvijo Krst pri Savici, z baladami, kot je bila Povodni mož, ali z romanco Turjaška Rozamunda, s pesmimi, kot so bile Slovo od mladosti, Pod oknom, Pevcu, Mornar, Nezakonska mati in pa z Zdravljico, poezijo, ki nam jo je zapustil za našo narodno himno.

Preizkusil se je v pisanju težkih tradicionalnih pesniških oblik, kot so bili soneti, in celo ustvaril svojo izvirno obliko štirinajstih združenih sonetov z dodatnim magistralom, ki je iz začetnih črk posameznega verza tvoril akrostih, to je posebno sporočilo. Pesem je poimenoval Sonetni venec, njegovo sporočilo pa se je glasilo PRIMICOVIJULJI, saj je bilo namenjeno njegovi muzi Juliji Primic.

 

POETOVA NEUSLIŠANA LJUBEZEN

Čeprav Julija ni bila edina pomembna ženska v Prešernovem življenju, pa je vsekakor zelo vplivala na njegovo poezijo in na njen ''svetloboljski'' vidik na življenje. Romantika je namreč bilo zelo drugačno obdobje od današnjega. Melanholija in razkol med stvarnostjo in idealom sta bila značilnost njenega pesimističnega pogleda na svet, zato tudi Prešernova poezija pogosto ni kazala kaj več optimizma. Njena tematika se je v tem vidiku velikokrat posvečala bolečini, ki je izvirala iz njegove neuslišane ljubezni, mnogo svojih pesmi je namreč posvečal svoji neuslišani ljubezni Juliji Primič, hčerki bogate ljubljanske plemiške družine. Dekle je spoznal 6. aprila 1822 v trnovski cerkvi in se vanjo zaljubil na prvi pogled. A čeprav ji je kazal neizmerno ljubezen, mu je Julija nikoli ni vrnila. Nazadnje se je poročila z bogatim plemiškim sinom, Prešeren pa je ostal zavrnjen.

Po njej se je zaljubil v gostilničarjevo hčerko Zaliko Dolenc in nato v Jerico Podboj, toda obe ženski sta ga znova zavrnili. Razmerje, čeprav nezdravo, je imel s šiviljo Ano Jelovšek. Z njo se ni želel poročiti, zato so vsi njuni trije otroci ostali nezakonski. Med njimi je bila nadarjena a dostikrat prezrta pisateljica Ernestina Jelovšek.

 

PA ŠE MALO MANJ TRAGIČEN EPILOG

Ker se bližamo Valentinovemu pa si ne jemljimo Prešernovega tragičnega ljubezenskega življenja preveč k srcu. Razumeti moramo, da je to bilo drugačno obdobje. Čas, ko sta melanholija in pesimizem kot posledici rezultata francoske revolucije bila značilna vidika na svet, to pa se je kazalo pri mnogih književnih, tudi ko so prišli do vprašanja ljubezni. Zaradi njihove razdvojenosti in obupa so se velikokrat porajali dvomi v pravo in resnično ljubezen, toda morda jim je ravno njihovo pomanjkanje vere vanjo preprečevalo, da bi ugledali bolj svetlo resnico. V današnjem svetu imamo namreč primere, ki nam dokazujejo, da je lahko še kako resnična, in če svojemu občutku, ki nas k njej kliče, zaupamo, lahko spoznamo, da je veliko preprostejšega, kot pa se prepričujemo, da je.