Sodnik – človek prava IN vrednot

Geneza sodniškega poklica nam pokaže, da je bila ta javna funkcija skozi zgodovino prava deležna velike pozornosti. Navsezadnje gre v sodniškem poklicu za nosilca sodne veje oblasti in kot takega za enega ključnih akterjev pri izvajanju in razvoju prava. Pomembno je podariti, da se je v sodniku, kot osebi javne oblasti, zrcalil pogled in razmišljanje takratnega časa, predvsem pa vrednote in ideali, ki jih je zastopalo veljavno (pozitivno) pravo in jih je sodnik kot izvrševalec prava navzven tudi predstavljal, zato so zanj ponavadi veljala še posebej stroga specialnejša pravila in pogoji.

V zgodovini je bilo mesto in položaj sodnika vedno vezano s civilizacijskimi standardi, na katere je oblast še posebej pazila in jih varovala. To je izhajalo že iz 5. člena Hamurabijevega zakonika, ki pravi, da mora sodnik, ki  je sodbo ponaredil, plačati kazen in odstopiti z mesta sodnika.[1] To je pomenilo, da sta bili pravičnost in resnica vrednoti sodniškega poklica, ki sta v pravnem prostoru prisotni že od nastanka prvih zapisov prava. Podobno je izhajalo iz Svetega pisma stare zaveze - judovske tradicije, kjer lahko beremo, da si sodnik prava ni smel samovoljno prirejati in da je zmeraj moral soditi objektivno in nepristrano ne glede na osebo, ki se je pojavila pred sodnim stolom.[2] Strogo prepovedano mu je bilo jemanje podkupnine. Poklic sodnika je namreč bil tretiran za božjega, saj je v imenu boga delil pravico[3], vsled česa naj bi delo in odločitve sodišča temeljili na poštenosti in utelešali najvišja načela prava, etike in morale. V obdobju rimskega prava lahko zasledimo misel Cicera: »In homine turpissimo obsolefiebant dignitatis insignia«, ki bi se v prevodu glasila »Pri nemoralnem človeku znaki dostojanstva izgubijo svoj sijaj.« Cicero tako nakazuje, da je mogoče o dostojanstvu človeka govoriti le takrat, kadar ta s svojim ravnanjem in osebnimi lastnostmi daje svojemu položaju dejansko vsebino in ugled, zato mora biti položaj nagrada za kakovosti osebe in hkrati obveznost, da se bo nosilec funkcije tudi s svojim prihodnjim ravnanjem izkazal za vrednega svojega položaja.[4]  Če navedeno apliciramo na opravljanje sodniške funkcije, je zato mogoče o sodnikovem dostojanstvu govoriti le takrat, ko pri svojem delu ne glede na titule in položaj postopa strokovno neodvisno in pravično.

V zgodovinsko-pravni literaturi nemškega pravnega reda, ki je imel in še vedno ima zelo velik vpliv tudi na slovenski pravni prostor, najdemo številne pregovore, ki prav tako nakazujejo na vrline in odlike, ki jih je moral imeti sodnik kot npr: »Kein Richter darf seine Gerechtigkeit verkaufen« (Noben sodnik ne sme prodati svoje pravičnosti) in »Nicht is böser als der ungerechte Richter« (Nič ni hujšega od nepravičnega sodnika) ter »Wer eines anderen Missetat richtet, muß selbst ohne Missetat sein« (Kdor drugemu sodi za zlodelo, mora biti sam brez zlodela[5]),[6] kar je nakazovalo, da je moral sodnik biti človek neoporečne integritete in javne podobe. Posebno določbo glede sodniškega poklica lahko najdemo tudi v Constitutio criminalis Carolina (prvi cesarski zakonik kazenskega prava iz leta 1532) in sicer že na samem začetku v določbi 1. člena, kjer je zapisano, da je sodnik lahko postal samo pobožen, izkušen in častivreden mož, ki je imel potrebno znanje za opravljanje te funkcije.[7] Znani francoski diplomat in politolog Tocquerville je pravnike (sodnike) označil kot vez med zakonodajalcem (vlado) in ljudstvom, ki prevzemajo odgovornost za skupno dobro skozi javno življenje, kar je v praksi pomenilo, da so morali sodniki ravnati po črki zakona ter se v javnosti obnašati svojemu stanu primerno.[8] V tej luči lahko omenim še francoski rek  "Noblesse oblige", ki poenostavljeno pomeni "plemenitost zavezuje" in da je zato sodnik dolžan ravnati v skladu s svojim položajem in ugledom.[9]

V slovenskem pravnem redu velja, da lahko sodniško službo opravlja samo osebnostno primeren kandidat. Po zakonu o sodniški službi je to strokovna, poštena, vestna oseba, ki daje videz nepristranskosti in neodvisnosti ter varuje sodniški ugled.[10]

Zapisano seveda ne more biti samo gola črka na papirju, saj se sodniški ugled ne varuje zgolj in izključno ob opravljanju sodniške funkcije marveč tudi v zasebnem življenju, zato lahko trdimo, da je opravljanje sodniške funkcije ne samo golo opravljanje službe in karierna pot proti plačilu temveč način življenja, s katerim si sodniki v javnosti ustvarjajo spoštovanje in krepijo integriteto ter s svojim ravnanjem in dejanji sledijo vrednotam, ki vodijo v zaupanje v pravo in pravno državo.  

*Slika na vrhu prikazuje podkupljivega sodnika - Ne pomaga zapisano pravo, če sodišče ne sledi dostojanstvu! (Freska, Hieronymus B., 15. st., Prado, Madrid, Španija)*

[1] Holcman, B. Ustavno sodišče med divinizacijo in infernizacijo, Pravna praksa št. 13, 2021, str.3.

[2] Glej Sveto pismo stare zaveze – judovska tradicija, odlomek 5 Mz 16, 18 sl, dostopno na: https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=5+Mz+16%2C+18+sl&id13=1&pos=0&set=2&l=sl (dostopano dne: 10.4.2021).

[3] Podrobneje Hildegard K., Rechtssprichworter und sprichwortliche Redensasrten mit rechtlichem Inhalt, 1992, Mittelalterliches Kriminalmuseum, Rothenburg ob der Tauber, str. 87.

[4] Krajnc J., Pozabljena latinščina, 2014, GV založba, Ljubljana, str. 141.

[5] Tako tudi: »Es wäre ein großes unrecht, wenn ein Dieb den anderen aburteilte.« (Bila je namreč velika krivica ko je tat obsodil tatu).

[6] Hildegard K., Rechtssprichwörter und sprichwörtliche Redensarten mit rechtlichem Inhalt, 1992, Mittelalterliches Kriminalmuseum, Rothenburg ob der Tauber, str. 87.

[7] Constitutio Criminalis Carolina (1532), 1. člen, dostopno na: https://pages.uoregon.edu/dluebke/Witches442/ConstitutioCriminalis.html#Of%20judges, dostopano dne: 8.4.2021).

[8] Luban D., The Noblesse Oblige Tradicion in the Practice of Law, Vanderbilt Law Review, št.  41, 1988, str. 719, (dostopno na: https://core.ac.uk/download/pdf/322560022.pdf , dostopano dne: 5.4.2021).

[9] Krajnc J., Pozabljena latinščina, 2014, GV založba, Ljubljana, str. 141.

[10] Zakon o sodniški službi (ZSS) Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15, 23/17 – ZSSve in 36/19 – ZDT-1C), 2 in 3 člen.