VOLITVE KOT TEMELJ DEMOKRACIJE

Ustava RS v 1. členu določa, da je Slovenija demokratična republika. Slovenija je torej demokratična (demokracija - gr. demos: ljudstvo, kratein: voditi, vladati) – po konceptu iz ljudstva in preko parlamenta vodena država. Gre za obliko političnega sistema, pri katerem je državna oblast izvoljena in zamenljiva.

Izvajanje državne oblasti določa predstavniški mandat poslanca v parlamentu, ki je, ob neposrednem odločanju državljanov na referendumu, glavna oblika sprejemanja in izvajanja demokracije.

Parlament (sestavo) določajo ljudje – volivci, s tem pa tudi način in perspektivo državnosti in države. Za uveljavitev ideje pravne enakosti vseh ljudi (na kateri temelji moderna demokracija) je  bilo potrebnega kar nekaj časa in političnih bojev. V tem »hramu demokracije« po konceptu in bistvu nima nihče vnaprejšnjega in dokončnega monopola, predstavnike ljudstva omejuje njihov mandat in njihovo mesto je vedno »prazno«.

Koncept parlamentarne, kot državno sistemske demokracije, je t.i. participativna demokracija, s katero je predvideno in realno mogoče doseči enotno pravico do razvoja posameznikov in družbe, ki neguje skrb za kolektivne probleme in dejansko omogoča boljše življenje ljudi, tudi ne glede na sam ekonomsko politični sistem države. Predstavlja obliko in vzvod delovanja in odločanja eksistenčnih, političnih, kulturnih in vseh drugih interesov državljanov.

Ob vsem navedenem je dejansko težko razumeti evidentno upadanje interesa in njihove udeležbe na volitvah. Ugotavlja se že (skoraj) večinska politična apatičnost, čeravno je povsem jasno, da so volitve in volilna udeležba najpomembnejši instrument delovanja parlamentarne demokratične države. Vsakokratna vladajoča politika je legitimirana z odločitvijo volilnih udeležencev na volitvah, ki so bistvo in izraz ljudske suverenosti. Volitve so torej neločljiv del (bistva) demokracije.

Zakaj imamo torej v moderni in razviti državi opravka s tolikšno mero pasivnosti oz. političnega nezanimanja s strani državljanov?

Zanimivo je, da, čeprav živimo v razviti družbi, v dobi nenehnega tehnološkega razvoja, še vedno nismo docela in jasno opredelili vzroka novonastalega trenda upadanja volilne udeležbe. Po podatkih nekaterih raziskav, naj bi bila visoka volilna neudeležba odraz golega razočaranja in nezaupanja v možnost sprememb, zopet drugih, zgolj odraz tako imenovane »politične ne-kulture«, spet tretje raziskave opredeljujejo pomanjkanje političnega zanimanja na šepajoči socializaciji in problemih individualizacije človeka, kot družbenega subjekta.

In čeprav iz vsega navedenega izhaja, da enotnega odgovora na samo posledico, tj. politično in volilno neudeležbo, ni mogoče zgolj enoznačno opredeliti, velja na tem mestu poudariti, da vedno znova pozabljamo na ključni element aktivnega vzpodbujanja državljanov k politični participaciji z izobraževanjem o delovanju in funkcioniranju predstavniškega sistema, dejanski vlogi predstavnikov, pomenu in vplivu njihovih odločitev. Zgolj nizanja suhoparnih podatkov v procentih in različne primerjalne analize, so v večini primerov zanimive le za omejen krog posameznikov, ki se z zadevnimi področji ukvarjajo na profesionalni ravni, še zdaleč pa ne za širše množice.

Višjo volilno udeležbo na volitvah, lahko po mojem mnenju, dosežemo le tako, da posameznike dejansko izobrazimo o daljnosežnosti (ne)odločitve oz. (ne)oddaje glasu na voliščih.