(Proti)pravna ravnanja v virtualni resničnosti

V začetku leta 2024 je britanska policija pričela s preiskovanjem domnevnega virtualnega posilstva. Gre za prvo tovrstno preiskavo, ki je bila sprožena zaradi obtožb žrtve in ki naj bi zaradi neljubega dogodka v virtualnem svetu ostalo travmatizirano. Dekle, ki naj bi bilo po poročanju medijev staro okoli 16 let, je trdilo, da je bil njen avatar – njen digitalni lik (persona) v virtualni resničnosti Metaverse – skupinsko posiljen s strani skupine virtualnih online neznancev (Camber, 2024). Žrtev, ki je nosila virtualno-resničnostna (VR) očala je sicer fizično nepoškodovana, saj ni prišlo do fizičnega napada, kljub temu, pa naj bi doživela hud šok in utrpela enake duševne psihološke bolečine in strah, kot oseba, ki je bila posiljena fizično, torej v resničnem svetu, saj je izkušnja virtualne resničnosti namreč zasnovana tako, da osebo čimbolj približa resničnosti (K. S., 2024).

 

Metaverse je internetna platforma naslednje generacije, ki si prizadeva ustvariti popolnoma potopni, hiper prostorsko-časovni in samovzdržen virtualni prostor za ljudi, namenjen delu, igri in druženju. To novo digitalno virtualno resničnost omogočajo nedavni napredki v tehnologijah, kot so razširjena realnost, umetna inteligenca in veriženje podatkovnih blokov. Vendar pa, tako kot pri kateri koli drugi novi tehnologiji, obstajajo vgrajena tveganja za zasebnost in varnost, ki jih je treba nasloviti, še preden se zagotovi široko sprejetje Metaversa (Wang idr., str. 319). Zato se prispevek v nadaljevanju ukvarja s tem kako kazensko, ustavno in civilno pravo (če sploh) varuje posameznika pred navedenimi ravnanji v virtualni resničnosti in kakšne so pravne možnosti potencialne žrtve.

 

Kazenskopravno varstvo

 

Že mednarodno kazensko pravo obravnava kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. V tej luči je ključno omeniti Priporočilo (2002) 5 o varstvu žensk pred nasiljem (P(2002)5, 2002) ki predlaga sprejetje ukrepov na področju kazenskega prava, pa tudi na drugih področjih. V določbi 34. člena zadevnega Priporočila je tako določeno, da mora kazensko pravo inkriminirati vsako nasilje, še zlasti fizično in spolno nasilje. To nasilje mora pomeniti kršitev telesne, psihične in spolne svobode in ne zgolj kršitev morale, dostojanstva in časti (P(2002)5, 34. člen). Nadalje je v določbi 35. člena določeno, da morajo države zagotoviti primerne ukrepe in sankcije zoper storilce, zato je potrebna inkriminacija: 1. posilstva med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema ter občasnima sostanovalcema; 2. kakršnegakoli spolnega dejanja zoper osebo, ki ni privolila vanj, čeprav ni kazala znakov odpora in 3. kakršnekoli penetracije s čimerkoli v osebo, ki v to ni privolila (P(2002)5, 35. člen). Ključno je v okviru mednarodnega kazenskega prava omeniti še Konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini (Istanbulska konvencija) (MKPNZND, 2014), ki v določbi 36. člena, ki je naslovljena spolno nasilje, vključno s posilstvom določa, da pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se naslednja naklepna dejanja opredelijo kot kazniva: 1. vaginalna, analna ali oralna spolna penetracija v telo druge osebe s katerim koli delom telesa ali predmetom brez njenega privoljenja; 2. izvajanje drugih spolnih dejanj z osebo proti njeni volji; 3. pripraviti drugo osebo v neprostovoljna spolna dejanja s tretjo osebo. V drugem odstavku istega člena, pa je določeno še, da mora biti privolitev dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin (MKPNZND, 1. in 2. odst. 36. člena). Navedeni mednarodni pravni viri so pomembni pri podaji ocene, ali je nacionalna ureditev kazenskopravne zakonodaje ustrezna in dejansko uresničuje določbe iz konvencije, ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija.

 

Za ugotovitev in oceno ustreznosti kazenskopravnega varstva v predmetni zadevi (za potrebe prispevka bo fokus na kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost) je, kot v vsakem konkretnem primeru potrebno najprej določiti kazenskopravno dobrino, ki se v dotičnem primeru varuje. Kazenskopravna dobrina namreč predstavlja osnovni steber delovanja kazenskopravne represije. Predstavlja podstat, s pomočjo katerega kazensko pravo prepozna potrebe glede uveljavljanja represije in inkriminacije kaznivih dejanj za zaščito različnih vrednot, ki jih družba prepozna kot tiste, ki potrebujejo posebno – kazenskopravno varstvo. Tako kazenskopravna dobrina po svoji definiciji služi kazenskopravnemu varstvu življenjskih in družbenih vrednot in situacij, za katere se je skozi zgodovinski in družbeni razvoj pojavila potreba po njihovem pravnem normiranju in končno tudi izvajanju represije za dosego določenih legitimnih varstvenih ciljev (Bavcon, 2017, str. 204–205). Za potrebe konkretnega prispevka se osredotočamo predvsem na kazenskopravne dobrine varovane v okviru inkriminacije posilstva in spolnega nasilja.

 

Če nadaljujemo, torej kakor hitro zakonodajalec prepozna posamezno družbeno dobrino, za katero se ugotovi, da je vredna in tudi zahteva celotno težo kazenskopravne represije, uzakonjena inkriminacija, preko kazenskopravne dobrine, ki je zavarovana z inkriminacijo določenega ravnanja kot kaznivega dejanja, na koncu omogoča identificirati prepovedano posledico. Ali v konkretni zadevi, če ponazorimo bolj plastično na kaznivem dejanju posilstva, ki je v slovenskem pravnem redu inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, 2012) (v nadaljevanju KZ-1), ko je kazenskopravna dobrina, tj. dovolj jasna spolna samoodločba človeka, ki jo inkriminacija posilstva varuje, s čimer je zato mogoče prepoznati prepovedano posledico, ki bi v navedenem primeru bila torej doseg spolnega občevanja z drugo osebo z uporabo sile, (ker zakon določa v dikciji 170. člena KZ: »prisili osebo«) morebiti na posebno grozovit način (Bavcon, 2017, str. 205).

 

Kazenskopravna dobrina kaznivega dejanja posilstva je tako v slovenskem kazenskem pravu dovolj jasna spolna samoodločba človeka. Spolna samoodločba je sicer dobrina izrazito osebne narave (Korošec, 2008, str. 106) ki varuje vsakogar pred neutemeljenimi posegi drugih oseb v njegovo telo z različnimi spolnimi praktikami, ki so lahko tako prodorne ali neprodorne narave, posamezniku pa je priznano tudi, da se sam odloča, ali bo aktivno udeležen v spolnih ravnanjih, s kom vse bo vstopal v najrazličnejše spolne odnose in kakšni konkretno naj bodo ti odnosi, tj. katera ravnanja vse bodo obsegali, s čimer je tako posamezniku priznana pravica da sam določa obseg in meje posegov, ki jih sam dovoljuje in, ki se jim je tudi pripravljen podvreči (Korošec, 2008, str. 113–114). Pogosto je sicer mogoče srečati poudarek, da je poleg splošne spolne samoodločbe človeka posebna kazenskopravna dobrina inkriminacije posilstva glede na njeno osredotočenost na prodorna spolna ravnanja še varovanje človekove notranjosti pred spolnim ponižanjem. Tudi v primeru kaznivega dejanja splošnega spolnega prisiljenja oz. spolnega nasilja po 171. členu KZ-1 je kazenskopravna dobrina dovolj jasna spolna samoodločba človeka (Korošec, Novak & Zgaga Markelj, str. 1058).

 

Pogoj za kaznivost spolnega ravnanja po novem 170. členu KZ-1, noveliranega z novelo KZ-1H, tj. za potrebe posilstva ustrezno prodornega (imisivnega) spolnega ravnanja (občevanja), je odsotnost privolitve osebe, ki bo bodisi pasivno ali aktivno vključena v takšno spolno občevanje (Korošec, Novak & Zgaga Markelj, 2023, str. 1154). V predmetni zadevi, s katero se je soočila britanska policija seveda gre več kot očitno za izostanek privolitve žrtve, katere avatar je bil skupinsko posiljen, sama pa po vsej verjetnosti česar takega v Metaversu tudi ni mogla pričakovati, kljub temu, da pri vseh novih tehnologijah obstajajo določena tveganja, verjetno ni nihče predvideval, da se bodo skupinska posilstva začela pojavljati tudi v virtualni resničnosti, saj Metaverse, kot takšen, temu prvenstveno zagotovo ni bil namenjen.

 

Ključno za ugotovitev ali je t. i. virtualno posilstvo, kot ga pojmujejo mediji, mogoče zajeti v kazenskopravno opredelitev posilstva pa je opredelitev spolnega ravnanja, ki je tudi ključna razlika od splošneje opisanega kaznivega dejanja po 171. členu KZ. V teoriji spolnega kazenskega prava je tako implicitno opredeljen vstop v notranjost telesa, gre torej za prodorno (imisivno), konkretneje medosebno prodorno spolno praktiko, kot obliko najtežjega ponižanja človeka s spolnim ravnanjem. Kot vstopna točka v telo se (to velja npr. tudi za konkretni primer) največkrat omenja ženska nožnica, ni pa to nujno. Pravna teorija kot primere navaja tudi druge telesne odprtine kot npr. usta ali zadnjik, ki že po naravi stvari niso samo ženska. Kot sredstvo vstopa pa se največkrat omenja moški spolni ud, to pa zopet ni edini del človeškega telesa, po novejši kazenskopravni teoriji bi lahko prišle v poštev tudi druge stvari, če je celotno dogajanje doseže standard spolnega ravnanja (Korošec, Novak & Zgaga Markelj, 2023, str. 1059). V primeru virtualnega posilstva seveda v nobenem primeru že iz narave stvari ni mogoče, da bi prišlo do imisivne oz. prodorne spolne praktike, zato bi iz navedenega sodeč konkretno dogajanje zelo težko kvalificirali za kaznivo dejanje posilstva, saj manjka ključno prodorno ravnanje storilca in vstop v notranjost telesa žrtve, s čimer odpade ključni opredelilni element kaznivega dejanja posilstva.

 

Nadalje se zato pojavi vprašanje, ali bi bilo mogoče opredeliti dogajanje virtualnega posilstva kot spolno nasilje, kot ga ureja določba 171. člena KZ-1. Kot že omenjeno, je tudi v primeru kaznivega dejanja spolnega nasilja kazenskopravna dobrina dovolj jasna spolna samoodločba posameznika (Korošec, Novak & Zgaga Markelj, str. 1154). V kaznivem dejanju spolnega nasilja so zajete vse alternativne oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja in so že po določbi zakona (glej I. odst. 171. člena KZ-1, ki določa »kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu«) izrecno subsidiarne glede na primarno, kvalificirano obliko tega nasilja, imenovano posilstvo urejeno v 170. členu KZ-1 (Korošec & Novak, 2023, str. 1174).  

 

Bit kaznivega dejanja spolnega nasilja po določbi 171. člena KZ-1 zajema spolna ravnanja z medtelesnim stikom, kot tudi taka brez njega, pod pogojem, da so medosebna. Če ga primerjamo s primernim, specialnim, kvalificiranim kaznivim dejanjem posilstva lahko ugotovimo, da spolno dejanje po 171. členu KZ-1 ne zajema klasičnega spolnega nožničnega prodornega (imisivnega) kontaktnega vnanja. Tako je mogoče razumeti, da ostanejo spolnemu nasilju opredeljenem v 171. členu tehnično gledano neprodorna kontaktna interpersonalna spolna ravnanja in nekontaktna interpersonalna ravnanja, dokler jih je moč opredeliti za spolna (Korošec & Novak, 2023, str. 1183).

 

Pravna teorija za spolno ravnanje za potrebe kaznivega dejanja spolnega nasilja po določbi 171. člena KZ-1 zahteva telesnost. Zato se lahko upoštevajo zgolj ravnanja na telesu (ne nujno žrtvinim), vendar telesni stik za pojem spolnega ravnanja med osebami ni potreben. Glavni opredelilni element telesnosti pa torej pomeni, da npr. opolzko govorjenje, kazanje in opazovanje še tako spolnih podob, golo poziranje v opolzkih položajih ni spolno ravnanje (Korošec & Novak, 2023, str. 1185). Zato se v luči navedenega lahko sprašujemo, ali je virtualno »posilstvo« mogoče podrediti pod kaznivo dejanje spolnega nasilja. Manjka namreč element telesnosti, saj se je vse dogajalo na daljavo tj. s pomočjo VR očal, zato bi bilo problematično trditi, da je prišlo do kakršnega koli telesnega stika ali okvalificirati vso dogajanje za ravnanje na telesu, saj je kljub vsemu vse v virtualni resničnosti ustvarjeno z namenom ustvariti navidezni svet, ki pa se bo seveda čimbolj približal resničnemu. Podobno je, četudi ironično, mogoče razbrati tudi iz besed britanskega notranjega ministra Jamesa Cleverlyja, ki je zagovarjal policijsko preiskavo virtualnega posilstva in je tudi sam povedal: »Vem, da je zelo lahko odpraviti ta primer kot nekaj, kar ni resnično, ampak glavna značilnost teh virtualnih okolij je, da dajo neverjeten občutek resničnosti.« (K.S., 2024)

 

Za kaznivo dejanje spolnega nasilja gre tudi pri spolnih ravnanjih brez stika z drugim telesom, nemedtelesnih medosebnih ravnanjih, če jih je seveda mogoče opredeliti kot spolna ravnanja, kjer pa se značilno zahteva manipuliranje z lastnim telesom, npr. vtikanje predmetov v lastne telesne odprtine, dodatni pogoj, ki pa izhaja iz sodobnega spolnega kazenskega prava pa je, za spolna ravnanja pred žrtvijo, da mora žrtev dogajanje tudi zaznavati (Korošec & Novak, str. 1190). Iz vsega skupaj je zato mogoče izpeljati, da slovenska kazenskopravna ureditev vseeno tudi v tem primeru, tj. nemedtelesnih medosebnih ravnanjih, zahteva določeno mero telesnosti, tj. vsaj ravnanja na lastnem telesu, do česar pa seveda pri virtualnem posilstvu v nobenem primeru zopet ne more priti. Kljub temu, da je žrtev celotno dogajanje zaznavala, do njega pač ni prišlo neposredno v resničnosti.

 

Iz samega dogodka pa prav tako ne izhaja, da bi bili izpolnjeni zakonski znaki za katero izmed preostalih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, v določbah členov 172–176., tj. spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad na osebo mlajšo od 15. let, pridobivanje oseb, mlajših od 15. let za spolne namene, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zloraba prostitucije, prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva, s čimer zato ni mogoča subsumpcija konkretnega ravnanja, tj. virtualnega posilstva pod ta kazniva dejanja.

 

Slovenska nacionalna ureditev kazenskopravne zakonodaje je ustrezna in skladna s Priporočilom (2002) 5 o varstvu žensk pred nasiljem in Konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini (Istanbulska konvencija). Navkljub temu se pa samoodločba človeka kot kazenskopravno varovana dobrina ne razteza na spolna ravnanja, ki so storjena v virtualnem svetu, četudi gre za izostanek privolitve žrtve v takšna ravnanja. Seveda pa slednje ne pomeni, da takšna ravnanja niso protipravna v smislu ustavno ali civilnopravnega varstva.

 

Ustavnopravno varstvo

 

V okviru ustavnopravnega varstva je najprej pomembno poudariti, da je bila pravna dobrina spolne samoodločbe, kot kazenskopravne dobrine, ki je bila prej omenjena v zvezi s kaznivima dejanjema posilstva in spolnega nasilja izrecno obravnavana v povezavi z dostojanstvom človeka), obravnavana tudi na ustavnosodni ravni. Ustavno sodišče je v odločbi Up-320/14, U-I-5/17, z dne 14. septembra 2017 navedlo, da izvršitev kaznivega dejanja zoper oškodovanca lahko pomeni hud poseg v njegovo pravno zavarovano dobrino in v njegovo dostojanstvo. Še posebej to velja za tista kazniva dejanja, ki so bila predmet obtožbe v sprožilnem primeru in, ki pomenijo poseg v dobrino varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika (Up-320/14, U-I-5/17, tč. 21-23).

 

Vse zgoraj navedene pravice, kot tudi 34. člen Ustave Republike Slovenije (URS, 1991) (v nadaljevanju URS), ki določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, spadajo v skupino temeljnih in izhodiščnih pravic ter skupino osebnostnih pravic in svoboščin. Slednje so namenjene varstvu človekovega osebnega dostojanstva, osebnostnih pravic, človekove zasebnosti in varnosti (glej U-I-25/95, tč. 32). Člen 34. URS se sicer glede na ustavnosodno presojo najtesneje povezuje z določbami o varstvu osebnostnih pravic iz 35. člena URS. Osebnostne pravice so pravice, ki gredo človeku kot bitju in varujejo njegove temeljne dobrine ter njegovo osebnost. So individualne pravice, ki imajo osebno in nepremoženjsko naravo ter pripadajo človeku od rojstva naprej. So pravice, ki varujejo zoper vsakogar, ki vanje posega, zato jih prištevamo k absolutnim pravicam (Novak v Juhart idr., 2011, str. 117). Obstaja več vrst osebnostnih pravic, prof. dr. Finžgar tako navaja sledeče pravice: »Pravica do časti in dobrega imena, pravica do osebne identitete, pravica na lastni podobi, pravica do osebnega življenja, pravica do duševne integritete in druge.«(Finžgar, 1985, str. 65–136). Zanje je značilno, da gre za varstvo osebnih dobrin v razmerju do posameznika predvsem s sredstvi in metodami civilnega prava, posamezna pravna osebna dobrina pa je lahko tudi predmet varstva s predpisi drugih pravnih panog, npr. kazenskega prava (Pavčnik, Polajnar Pavčnik & Wedam Lukič, 1997, str. 150). Da bi se zagotovilo čim celovitejše varstvo človekove osebnosti, so osebnostne pravice v 35. členu URS varovane z generalno klavzulo, ponazorjeno s posamičnimi primeri osebnostnih pravic, kot npr. nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti itd. (Avbelj, 2019, str. 341).

 

Določba 34. člena URS je namenjena varstvu posameznika tako v vertikalnih razmerjih (tj. država proti posamezniku), kot tudi v t. i. horizontalnih razmerjih (posameznik proti posamezniku). Državne oblasti, kot tudi vsi posamezniki so tako brez izjem dolžni spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V tej luči je tako pravica do osebnega dostojanstva in varnosti najprej obrambna pravica pred posegi državne oblasti in posameznikov (Šturm, 2002, str. 363). V odločbi U-I-25/95 je Ustavno sodišče še navedlo, da je v skladu z načelom, da je tu prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, je po URS tako prepovedan vsak poseg v dostojanstvo, osebnostne pravice, zasebnost in varnost, razen tistih posegov, ki so izrecno dovoljeni (U-I-25/95 tč. 32).

 

Človekova pravica iz 34. člena URS v zvezi s pravico do varnosti Ustavno sodišče navaja, da ta v svojem bistvu pomeni, da nihče ne sme fizično ali psihično protipravno posegati v sfero posameznika, obenem pa je v zvezi s tem državi naložena dolžnost, da si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo stopnjo varnosti za svoje prebivalce (Up-1082/12, tč. 9). V zadevi U-I-109/10, je Ustavno sodišče še nadaljevalo, da gre člen 34. URS razumeti kot eno izmed določb, preko katere se človekovo dostojanstvo normativno konkretizira, in da človekovo dostojanstvo pomeni, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada ravno zato, ker je človek (U-I-109/10 tč. 9). Seveda varstvo po določbah 34. in 35 člena URS ni brezmejno, ampak so pravice omejene s pravicami drugih, kar pomeni, da lahko pride do kolizije pravic. Pravna teorija je izoblikovala več rešitev, vendar je vsem skupno, da je metoda razreševanja konflikta tehtanje nasprotujočih si interesov. V okviru tehtanja je tako potrebno najprej ugotoviti, kateri pravici sta v konfliktu, nato pa opredeliti ustavno varovano vsebino vsake od njih. Sledi ugotavljanje, katere konkretne okoliščine obravnavanega (življenjskega) primera so pravno pomembne in katere iz človekovih pravic izvirajoče pravice in njih upravičenja so v koliziji. V zadnjem koraku pa se sodišče loti tehtanja v ožjem smislu, ki mora privesti do praktične konkordance (konkretne, praktične uskladitve obeh pravic, njuno uravnoteženje, določitev načina njunega sobivanja, oz. na kratko oblikovanje pravila, veljavnega za konkreten primer (Zobec, 2018, str. 37-39). Če strnemo vse navedeno in apliciramo na konkretni primer, lahko rečemo, da se pri virtualnem posilstvu v okviru praktične konkordance pravica do osebnega dostojanstva in duševne celovitosti žrtve zagotovo ne bo umaknila storilčevi svobodi ravnanja v virtualnem okolju.

 

Država Republika Slovenija sicer zagotavlja varnost, tudi preko inkriminacije posilstva in drugih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, a se kljub temu v konkretni zadevi soočimo z zagato, saj virtualno posilstvo, kot je že bilo zapisano zgoraj, ni mogoče okvalificirati kot katero izmed navedenih kaznivih dejanj. V navedenem primeru »virtualnega posilstva« pa je, navkljub temu, da ne gre za kaznivo dejanje, skoraj z gotovostjo mogoče trditi, da je prišlo do posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kot izhaja iz določbe 34. člena URS. Iz poročanj medijev pa lahko razberemo, da je bila prizadeta tudi duševna celovitost žrtve, ki jo ureja določba 35. člena URS (zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic). Varstvo osebnostnih pravic se zagotavlja v okviru civilnopravnega varstva, ki bo podrobneje opisano v nadaljevanju.

 

Civilnopravno varstvo

 

S posegom v osebnostne pravice žrtve, ki je po samem dogajanju virtualnega posilstva njenega avatarja doživela travme in duševne bolečine, je prišlo do posega v njeno osebno sfero. V kolikor ji je zaradi tega nastala negmotna škoda, ji pripada denarna odškodnina za nepremoženjsko obliko prikrajšanja. Tudi v slovenskem pravnem redu namreč žrtvi zaradi duševnih bolečin, posega v osebnostne pravice (v predmetni zadevi predvsem nedotakljivost duševne celovitosti in osebno dostojanstvo ter varnost) in za strah v skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, 2007) pripada denarna odškodnina. Duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ki jih je doživljala žrtev so s tem umeščene med pravno priznane oblike nepremoženjske škode, ki upravičujejo prisojo pravične denarne odškodnine (VSRS II DoR 61/2012, tč. 3). Z umestitvijo zakonodajalec tudi dosledno izenačuje vse posamezne osebnostne pravice. V predmetni zadevi je mogoče trditi, da je žrtev trpela tudi občutek strahu. Strah spremljajo somatski, še posebej nevrovegetativni znaki in spremembe, ki jih oseba doživlja kot bolj ali manj močne čustvene doživljaje V sodni praksi se je uveljavilo tudi razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom. S primarnim se označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, s sekundarnim pa strah, do katerega je prišlo kasneje, a je njegov nastanek v vzorčni zvezi s samim škodnim dogodkom (VSC Cp 416/2019, tč. 8). Strah je sicer motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje (VSL I Cp 1058/2019, tč. 10). Do navedenega je prišlo tudi v primeru virtualnega posilstva prizadete osebe, saj je žrtev, kot že zgoraj omenjeno, doživljala enake občutke, kot če bi doživela posilstvo v resničnem življenju.

Poseg v osebnostne pravice žrtve in povzročitev nematerialne škode tako pomeni civilni delikt, ki ima za posledico, kot že omenjeno, odškodninsko odgovornost. Na podlagi načela neminem laedere, (10. člen OZ), se morajo posamezniki vzdržati ravnanja, iz katerega utegne drugemu nastati škoda. Kdor pa škodo povzroči, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da ta ni nastala po njegovi krivdi (1. odstavek 131. člena OZ). Da bo pa odškodninska odgovornost povzročiteljev nastopila, pa bo morala žrtev, ki je utrpela duševne bolečine in strah v sled virtualnega posilstva dokazati predpostavke za nastop odškodninske odgovornosti. Za nastop odškodninske obveznosti povzročitelja morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, ki so 1. nedopustno ravnanje, ki izvira iz sfere povzročitelja, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter 4. krivda (VSRS II Ips 671/2008, tč. 4).

 

Pri presoji nedopustnega ravnanja se uporabijo merila dolžne skrbnosti iz 6. člena OZ na podlagi primerjave konkretnega ravnanja z abstraktnim tipom ravnanja. Z merili skrbnosti se presoja ustreznost strankinega prizadevanja v določeni smeri in ali je ravnala tako, da ji ni mogoče očitati krivde. Slednja merila se pri presoji protipravnosti uporabljajo bolj objektivno, pri presoji krivde pa bolj subjektivno (Jadek Pensa, 1996, str. 596). Škoda je s pravnega vidika vsakršno prikrajšanje, ki nastane na podlagi zakona, zaradi posega v pravice in pravno zavarovane interese. Odgovoren je lahko le tisti, čigar nedopustnemu ravnanju je mogoče pripisati škodno posledico (vzročna zveza). Presoja vzročne zveze terja zgolj pravno relevantne vzroke za nastanek škode (Polajnar Pavčnik, 1993, str. 179), ter se lahko izvede na podlagi tradicionalne ekvivalenčne teorije, tej sledeči teoriji ratio legis (po teoriji ratio legis vzročnosti je pravno odločilen le tisti vzrok, ki obenem pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok (VSRS II Ips 588/99, tč. 5)). in teoriji adekvatnosti (če zatrjevani škodni dogodek ni bil (objektivno) predvidljiva posledica (takšnega) nedopustnega ravnanja, potem dejanje povzročitelja škode ni v adekvatni (pravno zadostni) vzročni zvezi (VSL II Cp 1139/2012)). OZ pozna in ločuje dve obliki odgovornosti, urejeni v 131. členu OZ, in sicer krivdno (subjektivno, deliktno), kjer krivda nastopa kot predpostavka odškodninske odgovornosti in odgovornost na podlagi vzročnosti (objektivna), za katero se odgovarja ne glede na krivdo (Strohsack, 1996, str. 41). V našem pravnem redu je ustaljeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da je breme dokazovanja neobstoja krivde na odgovorni osebi, medtem ko oškodovanca bremeni dokazovanje obstoja prvih treh predpostavk (Plavšak, 2003, str. 690 in 694). Po prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, kdor drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). V predmetni zadevi bo tako morala žrtev virtualnega posilstva dokazati, da ji je zaradi protipravnega ravnanja povzročitelja tega virtualnega posilstva nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečih, kot pravno priznana oblika nepremoženjske škode, in, da je ravno ta škoda v vzročni zvezi tj. kot posledica tega protipravnega ravnanja povzročitelja virtualnega posilstva. Breme dokazovanja neobstoja krivde pa bo doletelo povzročitelja virtualnega posilstva oz. povzročitelje, saj naj bi povzročiteljev, kot izhaja iz konkretnega primera, bilo več.

 

Seveda se v konkretni zadevi postavlja tudi vprašanje, kdo bi bil pasivno legitimirana stranka v konkretni pravdi. V nedavni zadevi Sanchez proti Franciji je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) posameznika tako izenačilo z urednikom oziroma ponudnikom platforme, kajti kdor ustvari objavo npr. na Facebooku, pod katero lahko drugi komentirajo, vstopi v položaj urednika in je tako odgovoren za to vsebino. V predmetni zadevi sta sicer kazensko poleg Sancheza odgovarjala oba avtorja spornih komentarjev po njegovo objavo, vendar je ESČP zatrdilo, da gre za drugačno odgovornost in, da je samo ravnanje avtorjev in pritožnika drugačno. Namen pri presoji pa je sicer ravno ta, da je ponudnik platforme sankcioniran šele po tem, ko avtorjev ni mogoče identificirati oziroma ustrezno finančno oglobiti (Sanchez v. France 2023). Gre torej za obliko soodgovornosti, zato bi npr. v predmetni zadevi virtualnega posilstva Metaverse po vseh verjetnosti odgovarjala, a subsidiarno, v kolikor žrtvi torej ne bi uspelo identificirati storilcev. Podobno odgovornost je v primeru Delfi AS proti Estoniji vzpostavilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je odločilo, da multimedijski spletni portal odgovarja za žaljive komentarje, ki jih uporabniki objavijo na portalu (Delfi AS v. Estonia, 2013). Čeprav je seveda v konkretni zadevi ESČP-ja šlo za žaljive komentarje, v prispevku pa se ukvarjamo s protipravnimi ravnanji v virtualni resničnosti, bi vseeno lahko sklepali po analogiji intra legem (po t.i. argumentu a simili ad simile oz. s podobnega na podobno), saj bi Metaverse moral skrbeti, oz. vzpostaviti varnostne mehanizme, da ne pride do kršitev osebnostnih pravic uporabnikov.

 

Sklep

 

Prispevek je poskušal okvirno osvetliti področje pravnega varstva, ki ga nudi slovenski pravni sistem v primerih, ko se soočimo s (proti)pravnimi ravnanji v virtualnem svetu, v najhujšem primeru, kot se je zgodilo v Veliki Britaniji z virtualnim posilstvom. Ugotovimo lahko, da slovenski pravni sistem še ni povsem pripravljen na tovrstna tveganja, saj predvsem na področju kazenskega prava še vedno ureditev ni prilagojena na tveganja, ki se pojavljajo v virtualnem svetu. Na tem mestu je sicer treba poudariti, da imamo ustrezno in zadostno kazenskopravno varstvo, ki ne obsega virtualnih dobrin. Kljub temu posameznik tudi v odsotnosti kazenskopravnega varstva v primeru virtualnih dobrin še vedno uživa varstvo na ustavnopravnem in civilnopravnem področju. Če bo žrtvi uspelo dokazati elemente odškodninske odgovornosti bo seveda upravičena do odškodnine, čeprav bo seveda vprašljiva odgovornost spletne strani za tovrstna protipravna ravnanja.